Luka Vettorazzi iz sedmega razreda je na literarnem natečaju Centra za mlade Domžale Voda je svoboda pod mentorstvom Mojce Volkar Trobevšek prejel 1. nagrado.
Čestitamo!
Esej Luke Vettorazzija: Brez vode ni življenja
Kjer ni vode, ni življenja … Težko si je predstavljati, kaj to pomeni. Živimo v okolju, kjer samo odpremo pipo in že priteče bistra, pitna voda. Uporabljamo jo za pitje, prehrano, umivanje, čiščenje. Včasih smo prav potratni. Ko sem bil mlajši, nisem razumel, zakaj moram med umivanjem zob zapreti pipo, zakaj se je bolje tuširati kot namakati v kadi, če pa je bilo tako zabavno škropiti z vodo. V bistvu sem moral odkriti toplo vodo in priti do svojega spoznanja. Poslušal sem in se čudil, kako po svetu nekateri ljudje nimajo vode.
Rad imam astronomijo. Na terasi s teleskopom opazujem različna nebesna telesa, ampak najbolj me privlači Mars. Ta rdeči planet je tako skrivnosten. Spremljam poročila raziskav, ki jih tam izvaja vesoljska agencija NASA. Razmišljajo, ali bo možno življenje na Marsu. Eden od pomembnih pogojev je voda. Začudilo me je, ko so tam odkrili led. Torej to pomeni, da bi v prihodnosti lahko živeli na Marsu. Bomo lahko zamenjali naš modri planet in se preselili na Mars? Ali to pomeni, da lahko z vodo na Zemlji ravnamo neodgovorno, ker bomo dobili novo priložnost? Ne. Še mnogo vode po preteklo, preden bomo lahko živeli na Marsu.
Tako kot pravi kitajski pregovor: vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši. Ne dopustimo, da se bo izsušil tudi naš vodnjak in skrbno varujmo vodo okoli sebe. Velik problem v današnjem času je tudi onesnaženost voda. S prstom najraje pokažemo na industrijo, kako onesnažuje vodo. Ampak pogosto pozabimo, da je pomemben vsak posameznik. Kam odlagamo smeti? Se poslužujemo recikliranja? Ali odvržemo plastiko v naravo? Ta plastika v rekah, jezerih in morjih zelo ogroža življenje živali. Ribe, kiti in želve zamenjajo plastiko za hrano. Pogosto v poročilih slišimo, kako najdejo mrtve kite, ki imajo v trebuhu veliko plastike. Plastika v vodi pa ogroža tudi nas. Plastika razpada na majhne koščke in potem jo mi zaužijemo, ko jemo ribe.
Kaj bomo pustili prihodnjim generacijam? Kako bo zvenela moja pripoved vnukom? Morda takrat Zemlja ne bo več modri planet. Kako se bodo iz vesolja videli veliki otoki plastike, ki plavajo po oceanih? Kako bomo pojasnili, da smo Zemljo uničili ljudje? Da ne bo naša prihodnost splavala po vodi, mora biti vsakemu posamezniku jasno, kakšna je njegova vloga pri ohranjanju čiste vode. Ni mi hudo, če uporabljam vrečke za večkratno uporabo, privadil se bom, da na piknikih ne bomo uporabljali krožnikov in pribora za enkratno uporabo. Ne vem, čemu služi mikroplastika v kozmetičnih izdelkih in detergentih, zato tega ne potrebujem. Vem pa, da moramo zavihati rokave in iz besed preiti v dejanja.
Luka Vettorazzi, 7. razred
