5-stopenjski model pomoči
Učne težave delimo na splošne in specifične in se razprostirajo po kontinuumu od blagih do težjih in od enostavnih do kompleksnih. Nekatere težave so lahko trenutne, trajajo krajši čas, spet druge so lahko vseživljenjske.
Obravnavamo jih po 5-stopenjskem modelu pomoči.
-
- stopnja: Pomoč učitelja pri pouku, pri dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja
Učitelj je tisti, ki prvi pomaga učencu z učnimi težavami in običajno prvi, ki pri učencu težave tudi odkrije. Učencem, ki so učno šibkejši in izkazujejo splošne oziroma specifične učne težave prilagajajo metode in oblike dela v procesu pouka. Na tej stopnji razredni ali predmetni učitelj učencu pomaga pri rednem pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Učencem v nižjih razredih lahko pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju, ki sodeluje z razrednim učiteljem in starši, po potrebi s šolsko svetovalno službo ter specialno-pedagoškimi delavci. - stopnja: Pomoč šolske svetovalne službe in /ali mobilne specialno-pedagoške službe
Ko učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja ne napreduje, potem se v projekt pomoči na učiteljevo pobudo ali pobudo staršev vključi še svetovalni delavec. Svetovalna služba s svojimi specifičnimi znanji pomaga učitelju ter učencu pri opredelitvi učenčevih težav, močnih področji, pri presoji, izbiri in določanju prilagojenih metod in oblik dela pri pouku. - stopnja: Dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)
Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter občasni pomoči svetovalne službe še vedno nadaljujejo, se učencu omogoči še dodatno individualno in skupinsko pomoč. Organizacijo prevzame šolska svetovalna služba. To vrsto pomoči lahko izvajajo učitelji, specialni pedagogi, pedagogi ali socialni pedagogi. Preko te stopnje pomoči se učencu še dodatno nudi pomoč za premagovanje njegovih primanjkljajev in ovir, težav pri razumevanju učne snovi v individualni situaciji, paru ali manjši skupini.
Na tej stopnji se po potrebi opravijo še dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključi tudi specializirane zunanje strokovne ustanove, na pobudo šole ali staršev). - stopnja: Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove
Ko vse vrste pomoči, ki se izvajajo na nižjih stopnjah niso uspešne lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje na ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center, zdravstveni dom ipd.). - stopnja: Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (odločba o usmeritvi)
V kolikor se na podlagi skupne evalvacijske ocene pomoči četrte stopnje pokaže, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, potem se staršem predlaga sprožitev postopka usmerjanja v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo.
Dodatno strokovno pomoč izvaja specialni pedagog, pedagog, logoped ali socialni pedagog ter učitelj. Pomoč, ki jo učenec lahko pridobi se razdeli na prilagoditev prostora, pripomočkov oziroma učnih gradiv ter prilagoditev pri ocenjevanju znanja; dodatno strokovno pomoč za premagovanje ovir in primanjkljajev ter učno pomoč učitelja.
(povzeto po L. Magajna, idr., 2008,Koncept dela učne težave v osnovni šoli, ZRSŠ)
Postopek usmerjanja
Postopek usmerjanje je proces ugotavljanja primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Obenem se pri otroku ugotavlja potrebe po prilagoditvah in strokovni pomoči, ki jo potrebuje glede na predhodno ugotovljene primanjkljaje.
Postopek usmerjanja je lahko sprožen s strani staršev/skrbnikov ali s strani šole (po uradni dolžnosti), kadar se oceni, da je usmeritev za otroka potrebna, starši pa se ne strinjajo.
Vlogo za začetek postopka usmerjanja vložijo starši na območni enoti Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, pristojni glede na kraj stalnega prebivališča otroka.
V okviru Zavoda RS za šolstvo delujejo Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Komisija, ki prejme vlogo za usmerjanje, le to natančno pregleda, preuči poročila staršev, šole in diagnostična poročila zunanjih strokovnih institucij. Po potrebi dodatno pregleda otroka in se pogovori s starši. Glede na svoje ugotovitve Komisija za usmerjanje izda strokovno mnenje, na podlagi katerega je izdana Odločba o usmeritvi.
Na podlagi Odločbe o usmeritvi se določi izvajanje dodatne strokovne pomoči in potrebnih prilagoditev za posameznega otroka.
Logopedska obravnava otrok
Ob začetku šolskega leta logopedinja opravi splošen preizkus govora pri šolskih novincih. Glede na ugotovitve jih po potrebi vključi (v soglasju s starši) v redno logopedsko obravnavo. Tekom leta večkrat opravi kontrolne preglede, prav tako z vajami nadaljuje pri otrocih, ki so bili v logopedsko obravnavo vključeni v prejšnjih letih in še vedno potrebujejo pomoč logopeda.
- stopnja: Pomoč učitelja pri pouku, pri dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja